Se ti je že kdaj zazdelo, da nisi »dovolj nadarjena«, da bi igrala instrument, pela ali celo samo sproščeno muzicirala z otrokom? Morda si ob pogledu na koga, ki “to nosi v sebi”, pomislila: Jaz pa tega nimam. Ni mi bilo dano.
Ampak – si vedela, da večina tega, kar imamo za »talent«, v resnici raste z vajo, podporo in z vztrajnostjo?
Razmišljala sem o najpogostejših mitih o glasbeni nadarjenosti – in zakaj je čas, da jih (z ljubeznijo in razumevanjem) razpustimo.
Mit št. 1: Ali si nadarjen – ali pa nisi.
To je eden najbolj trdovratnih mitov: da se z glasbenim talentom rodiš – in če ga nimaš, ti nobena vaja ne pomaga.
V resnici pa številne raziskave in prakse glasbenih pedagogov, dokazujejo ravno nasprotno: glasbene sposobnosti se razvijajo.
Vztrajna, zavestna vaja ima velik vpliv na napredek – ne glede na to, ali si začela pri petih letih ali pri petintridesetih.
Znanstveno gledano: naši možgani se s pomočjo učenja in ponavljanja spreminjajo – ustvarjajo se nove povezave, krepijo se slušne in motorične spretnosti. To pomeni, da se glasbeni možgani lahko oblikujejo kadarkoli.
Kar pomeni: tudi če zdaj nisi prepričana vase, še ne pomeni, da ne moreš postati muzikalna, ustvarjalna in samozavestna pri izvajanju glasbe.
Trije najbolj nazorni primeri iz moje prakse.
1. Deklica je pela v otroškem zborčku, prišla je sedmimi leti. Ves čas je vztrajno pela na enem tonu, brundala je kot medvedek. Ampak hodila je redno in z veseljem. Dobivali sva se tudi pred vajo, da sva vadili posebej. Nobena vaja ni pomagala… Preteklo je par let, če se prav spominjam celih 5! In ta deklica je kar naenkrat začela peti prav. Potrebovala je več časa, da je vzpostavila pevski aparat, da je služno povezala in doumela, ampak sedaj, kot odrasla, z veseljem poje s svojo družino.
2. Deklica, ko jo učim klavir. Prve dve leti sva se borili za vsak ton – razumela je tonske višine, a je note brala počasi, največji izziv sva imeli pri ritmu. Notna trajanja in enkomerna doba nista bili na menuju na najinih urah. Spet sva delali vaje s koračnicami, peli sva ritem, delali vaje s telesom. In kar naenkrat so neenakomerno dolge četrtinke, postale enako dolge. Sama je začela slišati kaj je prav. Kakšno veselje!
3. Mami je prišla s hčerko na glasbene ustvarjlanice. Navodilo je, da odrasli delamo vse prav tako kot otroci. Ko je pela, je pela v svojem nižjem obsegu. Po domače “fušala” ja, ampak je pela, vse! In po dobrem mesecu je ta mamica zažela peti bolj prav in večjem obsegu. Ne znam z besedami opisati svojega veselja. Ampak spet – pela je na glasbenih ustvarjalnicah in peli sta (predvidevam) tudi doma – torej vaja dela mojstra, če mojster dela vajo.
Mit št. 2: Če ne začneš že kot otrok, si zamudil(-a) vse.
Kolikokrat si slišala, da je za glasbo treba začeti res zgodaj? Kot da obstaja neka »zlata ura«, ki, če jo zamudiš, se vrata zaprejo. A tudi to ne drži.
Res je, da ima zgodnji začetek igranja inštrumenta določene prednosti – predvsem pri razvoju motoričnih spretnosti. Ampak ključnega pomena sta predvsem okolje in redna vaja. In – dobra novica – učenje glasbe je vedno koristno.
Tudi odrasli lahko razvijemo posluh, motoriko, ritem – če le imamo voljo.
Ne obstaja »kritično obdobje«, po katerem ni več upanja. Če začnemo kasneje, se učimo drugače – morda z več zavesti, občutkom za pomen in notranjo motivacijo.
Odlični primer so moje učenke iz Univerze za tretje življenjski obdobje Lipa, ki so vse začele z učenjem klavirja po 60. letu in jim gre naravnost fantastično!
Ali pa moja krasna mami, ki si je za svoj 50. rojstni dan zaželela harmoniko, ker so je ravno začela učiti in jo sedaj igra že več kot 10 let.
Mit št. 3: Jaz pač nisem »glasbeni tip«, nimam posluha.
Koliko ljudi si nikoli ne upa niti zapeti – kaj šele sesti za klavir?
Koliko lepih glasov ostane neslišanih, koliko radovednosti zadušenih še preden dobijo priložnost?
In to ne zaradi pomanjkanja talenta. To je zaradi tihega, ponotranjenega prepričanja, da glasba ni »za nas«. Da je rezervirana za tiste z »darom«, z »uho«, z glasbeno šolo v ozadju. Morda so nam to prepričanje vsadili odrasli ali smo si svoje sposobnosti napačno interpretirali sami.
Ampak to prepričanje je mit. In kot večina mitov – nas ne varuje, ampak omejuje.
Resnica? Glasbenost ni nekaj, kar imaš ali nimaš. Ni treba peti brezhibno, da bi z veseljem in žarom zapel. Ni treba znati not, da bi ustvarjal. V vsakem od nas tli glasbena iskra. Ker srce, ki bije – ustvarja ritem. Ker je glas na prvi inštrument, ki ga vedno nosimo s seboj in z njim lahko ustvariš kar želiš.
Jaz tudi nisem za šport, pa to ne pomeni, da ne športam s svojimi otroki.
Ko si dovolimo igrati, poslušati, prepevati, tapkati, šepetati melodije, še posebej če to ustvarjanje delimo z otrokom, se zgodi nekaj čudovitega:
glasbena iskra v nas začne žareti. Začneš zaupati, da si tudi ti lahko oseba za glasbo.
S teboj selim še svoje omejevalno prepričanje. Moja draga čudovita sestra Eva Černe Avbelj ima že od nekdaj mogočen glas, popolno intonacijo. No, moj glas ni bil in ni tak. Ko je ona v zboru pela solo in izdala svojo ploščo pri dvanajstih sem jaz pela v zboru v ozadju z vedno prisotnim strahom, da bom zafušala. Grozno mi je bilo peti sama, avdicije za zbore so bile moja največja nočna mora in večkrat sem bila tudi zavrnjena. Ampak, vsak potrebuje svoj čas in razvoj in danes je moj profil na družbenih omrežjih poln mojega petja. Iskreno popolnoma razumem vse, ki se srečujete s tem zadnjim mitom. Ampak vam iz lastne izkušnje povem, da je res le mit. Mit, ki zraste v naši glavi.
Moji miti o glasu so se začeli topiti, ko sem postala mama.
Včasih je najlažje začeti prav z otrokom – skozi igro, nežnost in skupno radovednost.
Toplo vabljena na Glasbene ustvarjalnice SOBOTNICE, kjer skupaj rasteta v zvoku.
za vse, ki imate dojenčka pa lahko začnete v svojem ritmu na OnLine Glasbene ustvarjalnicah za družine z dojenčki.
In če si želiš osebnejšega vodstva, te z veseljem povabim tudi na individualno uro klavirja ali le sproščujočo zvočno masažo s himalajskimi posodami.
Vabim te, da se opogumiš in stopiš v stik z glasbo v sebi.
Ne popolno – ampak nežno, v tvojem tempu.
Objem!
Ana