MOJA ZGODBA

Sem Ana Gregorič. 

Glasba me spremlja, odkar pomnim. Ne kot hobi ali poklic — kot jezik, v katerem sem se prvič počutila razumljeno.

Odrasla sem v glasbeni družini, kjer sta oba starša glasbenika. Po gimnaziji me je pot ponesla na Akademijo za glasbo v Ljubljani, kjer sem diplomirala iz glasbene pedagogike. Poučevati sem začela že kot najstnica, v prvem letniku srednje šole sem prevzela vodenje otroškega pevskega zbora v domači župniji. Od takrat je minilo več kot dvajset let. V teh dveh desetletjih sem vstopala v raznolike učne prostore : z otroki, mladostniki, odraslimi. Vedno znova sem opazovala isto stvar: glasba odpira srce na način, ki ga besede ne zmorejo.

Šele skozi lasten terapevtski proces po bolezni sem zares začutila, kaj pomeni, ko glas ni več instrument, ki mora »lepo zveneti«, ampak sredstvo za izražanje vsega kar smo. Takrat mi je postalo jasno, kar sem nekje globoko vedno vedela: zvok ni le glasba. Zvok je zdravilo.

To spoznanje me je popeljalo v poglobljeno izobraževanje pri dr. Albinci Pesek ter do mednarodnega certifikata zvočne terapevtke Scholistico. Znanje, ki sem ga pridobila, in ga pridobivam, je postalo osnova vsega kar danes ustvarjam.

Ko sem postala mama, sem se znova učila poslušati — druge in sebe. Z možem sva hitro začutila, kako pomembno je zvočno okolje, ki obdaja otroka. Sprostitvene tehnike, pesmi, tišina in ščepec humorja je kombinacija, ki mi je pomagala skozi neprespane noči in solze. Njihove in moje.

Danes sem glasbena pedagoginja, certificirana zvočna terapevtka, mamica, žena in raziskovalka tišine med toni. Ustvarjam prostor, kjer ni treba biti popoln, kjer se lahko ustaviš, zadihaš in začutiš — sebe, svojega otroka, svoje telo.

Ker verjamem, da ko se ženska vrne k sebi, se spremeni tudi prostor okoli nje.